Uroš Mozetič: Ko sem prepeval vstopne molitve Na koncu časov, na podaljšku sence senc, ko ne bomo govorili več o smrti, ne da bi premišljali o življenju, kdo bo sploh še pesnik? Razširjeno metaforo bo pogoltnil živi pesek bolečine. Prihajala si, komaj sem te videl: hodila si med kapljami dežja. Govorila si kot ta, ki objokuje smrt usode. Ko bi ljubil ti nebo tako, kot sem jaz ljubila dež, bi bil še zmeraj najin prostor brez spola in števila, ki se prazni? Tebe, to že vem, vznemirja skupni vrt, vklesan v štiri vrste kamnov. Namakajo ga štiri vode. (Kot veličastva očakov na dolgem oblačilu, kjer bo nekoč počival svet.) Na koncu časov. Ne boš se sprehajal po njem, če ne prešteješ zrn peska in pesek ure se v tebi ne ustavi. Globino sebe boš izmeril skozi štiri vode. Spočiješ se na štirih kamnih. In ko boš rekel: Vzemi to telo in mi ga vrni, ko ga bom resnično vreden, bom prinesla prvo vedro. Noč za nočjo, trikrat zapored, žalosten boš, ker boš izgubljal žalost. Žarek tème ti bo osušil ...
Comments